Ikejada

Največji paradoks Ikee so izvirni dizajni, ki naše stanovanje naredijo povsem neizvirno. Drugi paradoks Ikee so nizke cene 'detajlčkov' kot so povšterčki, svečke, lončki in lučke, ki potem na blagajni stanejo več kot tista omara, zaradi katere smo sploh šli na odisejado v Graz.

Prvi paradoks ne potrebuje podkrepitve, naj le omenim, da sva šli tokrat z Nevedno vsaka svojo 'shopping pot' (pa ne da bi hoteli empirično podkrepiti hipotezo, enostavno sva tja prispeli tik pred zdajci). Na koncu sva na blagajni ugotovili, brez posebnega zacudenja, da sva nabrali precej iste robe.

Recimo...



..ker je pac tako luštkan in izviren

in recimo...



ker je res kul.

Kar se tiče drugega paradoksa je pa tako: Zviti so teli Ikejevci, zlomka!

In mi smo pac easy (izzvzeti vsi, ki grejo v Ikeo in res kupijo samo omaro.). No ja, imamo pa zalogo svec, da nam tudi v primeru uresničitve Drnovškovega apokaliptičnega scenarija ne bo treba skrbet, a ne?

Nič hrupa za nič!

Moja prijateljica je utrujena. Utrujena od službe in vsega kar spada zraven.

No, jaz sem utrujena od brezdelja in od tega, da nič ne delam. V glavnem pa veliko razmišljam. Prišla sem do zaključka, da je tudi razmišljanje utrujajoče. Tudi jaz vsak večer padem v posteljo. S polno glavo dnevnih zaključkov, ki to niso. To pa se pokaže že zjutraj, ko se razmišljanje nadaljuje.

Ja, težko je to moje brezdelno življenje. Pardon! Nikakor brezdelno. Pravzaprav zelo polno, z mnogimi vzponi in padci! Seveda, v moji glavi...

Veliko hrupa za nic

Zadnje case sem razocarana nad vikendi. Cel teden se jih veselim, potem pa v petek zvecer od utrujenosti zaspim, v soboto cel dan pospravljam vso navlako, ki se je nabrala vmes, seveda delam se za sluzbo, normalno, v nedeljo je treba obiskat familijo, potem je pa do vecera itak samo se tesnoben obcutek pricakovanja ponedeljka. Da ne omenjam tv sporeda.

Resitev? Poisci ze tisto prekleto stevilko od snazilke!