Moj mali BoŽiČ

Letošnji čas božiča je prav poseben. Ne čutim ga. Časa, ne voham vonja, ne čutim občutka. Ni okolja. Ok, kje si božič?!

Bo drugo leto tak božič z dreveščkom in lučkami. Zunaj bo sneg. Izza vogalov bo bril hladen decemberski mraz. Imela bom super službo in po službi ga bomo šli pit na štante. Smejali se bomo dogodkom, ki so zaznamovali iztekajoče se leto. Potem bomo šli še zaplesat v kakšen klub. Do jutranjih ur. V ponedeljek se bomo znova našli v istem prostoru, ob isti uri, zjutraj. Juky bo imel super projekte za katere bo imel dovolj časa, da bo z njimi zadovoljen in široko nasmejan. Jasno je, da je korak dlje od svojega velikega cilja. Galactico bo že pozabil, čeprav mu bo konec vsekakor dal misliti. Njegov nov način življenja bo izključil TV in nehal poneumlajti predvsem mene. Cigareti ne bodo več v modi. Kuhinja mora biti še letos.

Ker smo že v mesecu septembru rezervirali zimsko kočico bo že kmalu čas, da počasi odrinemo. Smo fajn družba. Se znamo zabavat. Pridružil pa se nam je še en član, ki njej veliko pomeni... Mi pa smo z njim prav zadovoljni. Ona je vse poslala u kurac in odprla svoje podjetje. Že res, da ji gre malo na tesno, vendar vsi verjamemo, da ji bo uspelo. Da bomo mi, ostali imeli kaj za delat.

Še dobro, da odrinem prav kmalu. Me že zanima! Mene zanima? Mene itak nič ne zanima!? Hočem zanimati!